Zakaj moških ni v prostoru osebne rasti?
V zadnjem času opažam nekaj zanimivega. Pri večini mojih objav je med gledalci več žensk. Pri zadnji objavi »Kruha in iger« pa se je zgodilo nekaj drugačnega – prvič je delež moških gledalcev prevladal.
Seveda me je začelo zanimati »Zakaj«?
Zakaj je pri vsebinah o osebni rasti, odnosih, čustvih, meditaciji in duhovnosti praviloma več žensk kot moških? Ali moških to ne zanima, ali pa je zgodba precej bolj zapletena? Raziskave namreč kažejo, da so ženske v različnih oblikah religioznosti in duhovnosti v povprečju aktivnejše od moških.
Toda razlika ni tako preprosta, kot bi lahko sklepali. Moški nismo nujno manj zainteresirani za vprašanja smisla, zavesti ali osebnega razvoja. Morda samo uporabljamo drugačen jezik. Nas moške so namreč stoletja učili: Bodi močan. Ne joči. Ne pritožuj se in problem reši sam. Ne kažeš šibkosti in obvladaj sebe.
Potem pa nam danes ponudijo: Poglej vase. Govori o svojih občutkih in priznaj svojo ranljivost. Spoznaj svojega notranjega otroka, odpri srce. Prosi za pomoč.
Ko to pogledam s strani mi ni več čudno, da se marsikateri moški ob tem zaustavi in začuti: »To ni zame.«
In tukaj najdemo zanimiv paradoks. Večina moških v resnici vse življenje dela na sebi – samo tega nikoli nismo videli kot duhovnost. Gradimo podjetje in hkrati premagujemo marsikatero oviro. Učimo se. Gradimo hiše in skrbimo za družino. Prevzemamo odgovornosti, iščemo rešitve. Treniramo telo.
Kaj pa ko pride do trenutka, ko človek ugotovi, da lahko rešuje vse probleme okoli sebe, sebe pa še vedno ne pozna. In takrat se začne drugačna vrsta vprašanja. Ne več: »Kaj moram narediti?« ampak: »Kdo sem jaz, ki vse to počne?«
Morda je prav tukaj eden od razlogov, zakaj moški v prostoru osebne rasti zaostajamo. Ne zato, ker bi bili manj sposobni za notranje raziskovanje. Verjetno zato, ker je naš kulturni program pogosto usmerjen navzven: doseži, zgradi, zaščiti, obvladaj, reši.
Notranji svet pa nasprotno zahteva nekaj drugega: ustavi se, poglej, poslušaj in si priznaj, kaj se v resnici dogaja v tebi.
In to je za človeka, ki je celo življenje gradil svojo identiteto na moči in nadzoru, lahko veliko težji korak kot preplezati še eno goro.
Morda zato potrebujemo tudi drugačen jezik duhovnosti za moške. Ne manj globok ampak drugačen. Ne: »Postani nekdo drug.« temveč: »Ugotovi, kdo si pod vsem, kar si moral postati.«
In tu se začne vprašanje, ki me zanima. Ali je lahko tudi moška pot do prebujenja drugačna?
Ali moški potrebujemo predvsem več čustvene odprtosti – ali pa moramo najprej razumeti, da je tudi naša potreba po nadzoru, uspehu, moči in nenehnem delovanju lahko del matrice, v kateri živimo?
Morda se prava sprememba začne šele takrat, ko človek prvič zares pogleda svojo notranjo matrico. Ne zato, da bi postal boljši človek. Ampak da bi ugotovil, kdo je brez nje.
To je eno od vprašanj, skozi katera sem pisal tudi MOST. Ker MOST ni knjiga o tem, kako postati nekdo drug. Je vprašanje, kaj se zgodi, ko začneš odkrivati, kdo si pod vsemi zgodbami, vzorci in predstavami, ki si jih prevzel.
In mogoče je čas, da v ta pogovor vstopimo tudi moški – v večjem številu!
Žak D. Miklavec
Avtor knjige MOST
