Zakaj čutimo razliko in kaj sploh je relativnost časa.
Dejstvo je, da v našem univerzumu velja čas kot ena od dimenzij, ki je stalnica. Čas za naš celoten univerzum teče linearno. Od najmanjšega delčka prahu, preko živih bitij pa do največje zvezde, za vse velja enak čas, vsi se rodimo in vsi umremo. Eni prej, eni kasneje.
Vsi občutimo težo preteklosti, ki je za nami, sedanjost v temu trenutku in pa seveda pričakujemo našo prihodnost.
Kot zavestno bitje pa omenjeni čas dojemamo drugače. Naš um je navajen, da dolžino časa meri v razliki med določenimi interesnimi točkami, markerji ali kakorkoli jih že imenujemo. Zato pravimo, da je čas relativen.
Dolžina dojemanja časa je drugačna za nekoga, ki čaka pred zaprtimi vrati WCja kot za tistega, ki že sedi na školjki. Um tega pred vrati stalno ponavlja »tišči me – tišči me -…« medtem ko um drugega, ki sedi na školjki sproščujoče »počakaj saj bom takoj, kam se ti mudi«. Če bi pogledali na uro pa je minuta pretekla za oba enako.
Enako se zgodi ko ste priča zanimivemu predavanju, filmu, koncertu ipd. Enkrat se vam zdi, da sta dve uri takoj mimo, drugič, ko je zadeva nezanimiva se vam čas vleče, nikakor konca.
To je relativnost časa. Seveda lahko iz tega naredimo formule in doktoriramo, samo za osnovno razumevanje je to povsem dovolj. Vsaj meni je.
Seveda pa se dojemanje časa povsem spremeni, ko se spustimo v kvantno fiziko, ko se spustimo proti stanju čiste zavesti. Ko pozabimo, da smo fizična bitja in ko se spomnimo, da je del nas mnogo več kot te celice in atomi. Tukaj pa se zgodba nekoliko obrne.
Če vzamemo, da obstaja Duša, obstaja Dušna zavest, katera je praktično nesmrtna in da so ta fizična telesa samo obleka za predelavo najrazličnejših vzorcev o katerih danes ne bomo govorili, pa moramo o času pričeti razmišljati drugače. Tako kot so recimo Inki.
Vsi trije časi , preteklost, sedanjost in prihodnost potekajo vzporedno :
In ta trenutek je presečišče vseh treh časov.
Kar nam je pa tudi razumljivo. Samo ta trenutek vsebuje tako preteklost kot sedanjost in prihodnost. Trenutek za nami ima samo še preteklost in trenutek v prihodnosti se še ne zgodil.
Sicer se nam Um sedaj upira in pravi da je to linearnost, toda verjemite mi, da ni res. Naš um je pač navajen razmišljati na priučenih vzorcih.
Zakaj je takšno dojemanje časa sploh potrebno ?
Prav zaradi razumevanja zakaj lahko nekateri kot recimo Šamani uporabljajo določene tehnike s katerimi stopijo v kontakt z raznimi osebnostmi/duhovi ko zdravijo osebo. Kako lahko nekatere osebe kanalizirajo sporočila naših prednikov, dostopajo do tako imenovanega Akaškega polja ali Knjižnice Univerzuma. Zato ker njihov Um podzavestno deluje na točno ta način. V temu trenutku lahko stopijo v preteklost ali sedanjost. Delujejo na zavestnem nivoju.
To dojemanje časa počasi potrjujejo tudi znanstveni poizkusi na področju kvantne fizike. Kvanti so že precej blizu ničnosti kjer veljajo drugačni zakoni, s kvantno fiziko se počasi bližamo spoznavanju delovanja našega vesolja na zavestni ravni. Kako si je Zavest omislila delovanje na energetskem/ materialnem nivoju.
Zaenkrat je znanstveno dojemanje še, da se kvantni delec pojavlja naključno. Večina nas pa ve, da naključno pomeni NA KLJUČ NO. Da tukaj govorimo o sinhronosti , da prehajamo na stran Zavesti, na dojemanje izven tega časa in prostora. Ko bodo znanstveniki vzeli Zavest kot eno od dimenzij, faktorjev, ki vpliva na delovanje kvantnih delcev potem…
O tem pa kdaj drugič 😉
