Pot po kateri hodimo je kot reka, ponekod ravna, drugje vijugasta, včasih hitra in drugič počasna. Reka je obstajala davno pred nami in bo obstajala tudi, ko nas ne bo več tukaj v tej obleki.

Včasih plavamo s tokom, včasih proti. Včasih se borimo z brzicami, drugič uživamo v počivanju na umirjeni vodi, ki nas počasi nese naprej.

Včasih pa se ta reka razdvoji in iz nje nastaneta dve.

Kaj pa naredimo ko pride do razdvajanja struge ? Ko iz ene reke nastaneta dve . Kako reagiramo ?

 

Kaj če je naše življenje res plavanje s tokom in kaj če naenkrat pred sabo zagledamo, da se naša pot, naša reka deli na dva dela. Kako se odločiti ?

Utrujeni smo ko naš um panično išče slikice katerih ne najde, katerih ni in se oklepa starih poznanih. Težko se držimo nad vodo. Kličemo pomoč !

 

Pred nami se pokažeta dva čolna, eden se drži leve strani drugi desne. Vsak bo zaplul v eno od obeh novo nastalih rek. Čeprav je to stara reka katero poznamo, kako se pravilno odločiti ? V katero smer nadaljevati ?

 

Zmanjkuje nam moči ! Čedalje težje se držimo na gladini.

 

Hvala Bogu, čolna sta čedalje bližje. Že vidimo roke, ki segajo čez rob in nam želijo pomagati, da končno splezamo nanj, na čoln kateri nas bo popeljal naprej. Naprej v neznano – ali pa mogoče vseeno znano ?

Toda katero roko izbrati ? Kateri čoln je pravi ?

Že sta tukaj. Čisto blizu. Lahko sežemo po roki, ki se nam ponuja.

Pogledamo v prvi čoln. Zdi se nam poznan, ljudje sedijo tiho na svoji mestih. Kot bi se bali. Tako kot vi. Lepo oblečeni  sedijo zadaj, njihovi stoli so veliki, udobni. Vidite, da jim strežejo hrano, pijačo. Opazujejo vas s čudnim pogledom. Ta pogled poznate, tako vas je vedno opazoval tisti zoprni in naduti šef.  S končkom očesa opazite osebe, ki sedijo spredaj. Nekako v krču, držijo se za svoje stole in vsake toliko čas jih zmoči kakšna kapljica vala, ki je butnil v prednji del čolna. Tako poznano vam je vse skupaj. Tako domače. Sigurno je to pravi čoln. Nanj moramo, tega poznamo. Vidimo prosta mesta. Stol tam nekje na sredini čolna obljublja sigurnost, poznano iz vsakdanjega življenja.

 

Pa vseeno se obrnemo na drugo stran. Pogledamo za roko, ki nas vabi v drugi čoln. Čudno. Ko pogledamo vanj opazimo, da so vsi nekako pomešani. Ni vrstnega reda, preplavi nas mešanica občutkov. Slika nam je poznana, pa vseeno nekako daleč. Resnična, pa vseeno malo utopična nam deluje.  Kot neko pleme mnogoterih barv so. Na obrazih ne vidimo ličil. Tudi njihovi obrazi so resni, pa vseeno v očeh opazimo iskrice. Iskrice davno tega izgubljene v prostoru našega razvoja. Čutimo, občutimo, da nas vleče na ta čoln. Čutimo mir in harmonijo. Hkrati pa nas um opozarja na nevarnost. Če se odločimo za ta čoln  bomo morali prevzeti odgovornost . Odgovornost zase in za druge. In tega nas je strah. Strah nas je svobode, strah nas je odločitev.

Saj nas vabi ampak sedeže v prvem čolnu poznamo, obljubljajo nam varnost. Čeprav nismo povsem svobodni pa vseeno. Kdo si v resnici želi svobode?  Želimo si varnosti , odgovornosti ne.

 

Vse je tako novo pa hkrati poznano. Smo že šli skozi to izkušnjo?

Mogoče?

Kdaj?

 

Imamo sploh kaj svobodne volje kam naprej ? Kako naprej?

 

In se zavemo !

To je naša svobodna volja ! To je naša odločitev tukaj in sedaj.

 

In zagrabimo roko, ki nam pomaga na krov.

 

P.S.

Vsak od nas ima priliko izbrati čoln na katerem bo nadaljeval pot. Roka je tukaj, pomoč obstaja.

Pa vendar odločitev je naša. Za katero roko se bomo odločili je naša odločitev !

Vse ostalo. Vse ostalo pa je prihodnost, nedorečena ko jo pogledamo skozi oči časa in že davno spisana, ko jo pogledamo s strani Zavesti.

 

 

 

Darko Žak Miklavec

Darko Žak Miklavec

Pozdravljeni prijatelji, sem Žak Darko, pred dobrimi 40 leti sem se začel ukvarjati s parapsihologijo in zunajzemeljskim življenjem. V zadnjem desetletju pa se je moja pot srečala s Indijskimi vedami, šamanizmom Severne Amerike in Sibirije, postal sem mojster Reikija, zaključil triletno šolanje Indijske astrologije Djotiš, organiziram skupinske meditacije ipd . Vsa ta pot in dostop do starodavnega znanja o času in prostoru, katero se mi odpira v zadnjem času, pa je privedlo do ustvarjanja projekta poimenovanega Matrica »po domače«. V poslovnem svetu pa se lahko pohvalim s preko 17 letnim vodenjem uspešnega podjetja. V več kot 20tih letih dela v zavarovalništvu sem spoznal veliko resnic o življenju, o težavah pa tudi lepih plateh našega vsakdanjika. V ponos in veselje mi bo, če boste v meni našli osebo katera vam bo lahko pomagala, da spoznate sebe, svoje potenciale in zaživite v srcu in v skladu s svojo potjo.

Pošlji komentar