NA SILO
Kolikokrat si v življenju nekaj tako zelo želel, da si bil pripravljen narediti skoraj vse, da bi to dobil?
Otroka. Denar, premoženje ali uspeh. Mogoče ljubezen, zdravje, duhovno izkušnjo ali prebujenje.
Toda … kaj če ti tega v tem trenutku preprosto ni treba imeti?
In kaj če je največji problem ravno v tem, da tega ne moremo sprejeti?
Želimo otroka – in iščemo vedno nove načine, kako ga dobiti.
Želimo premoženje – in ga pridobimo, ne da bi se vprašali, ali ga bomo lahko nosili in vzdrževali.
Želimo uspeh – in pri tem izgubljamo sebe.
Želimo duhovno izkušnjo – in z različnimi tehnikami, substancami ali praksami poskušamo na silo odpreti vrata, za katera morda še nismo pripravljeni.
In morda nekaj od tega tudi dosežemo. Toda po kakšni ceni?
Vse ima svoje meje – telo, psiha, naša energija. Včasih nekaj odpremo, še preden smo pripravljeni živeti s tem, kar je za vrati. In potem pride strah, zmeda. Nestabilnost in izčrpanost. Nerazumevanje tega, kar se nam dogaja.
Morda zato ni vedno pravo vprašanje: »Kako lahko to dobim?«
Morda bi se morali najprej vprašati: »Zakaj si tega tako zelo želim?«
Od kod prihaja ta potreba in ali je res moja? Je mogoče to nekaj, kar sem podedoval od staršev? Nekaj, kar sem si želel že kot otrok? Nekaj, s čimer želim dokazati svojo vrednost? Nekaj, kar mi danes narekuje okolje, ki hoče vse – takoj?
Živimo v času instant rešitev. Instant uspeh, instant zadovoljstvo. Enako instant duhovnost in prebujenje. Toda človek ni instant. Vsak od nas ima svoj čas. Svojo pot. Svoje telo in svojo zgodbo.
Jiddu Krishnamurti je veliko govoril o notranjem konfliktu med tem, kar je, in tem, kar naj bi bilo.
In prav tukaj pogosto izgubljamo ogromno energije.
Tako je – jaz pa bi želel, da bi bilo drugače.
Tako sem – moral pa bi biti drugačen.
To se je zgodilo – toda ne bi se smelo.
In med tema dvema poloma nastane notranji boj. Ne porabljamo energije samo za to, da bi nekaj spremenili, velik del energije porabljamo že za upiranje temu, kar trenutno je.
Morda je zato sprejemanje tako pomembno. Ne zato, ker bi morali vse odobravati in ne zato, ker se ne bi smeli premakniti. Ne zato, ker bi morali odnehati ampak zato, ker lahko šele takrat, ko vidimo: »Tako je.« zares jasno vidimo tudi: »Kaj lahko naredim s tem?«
V jeziku dharme in karme bi lahko rekli: Dharma je tisto, kar je pred nami, Karma pa način, kako se na to odzovemo.
Morda ne moremo vedno izbrati vsega, kar se nam zgodi. Lahko pa opazujemo, kako se na to odzivamo. In prav tam se začne nekaj pomembnega. Kaj če sprejemanje ni predaja? Kaj če pomeni samo prenehati porabljati svojo energijo za nenehen boj s tem, kar trenutno je?
Kajti ko nekaj ves čas potiskamo na silo, se borimo proti nečemu. In vsaka borba ima svojo ceno.
Morda včasih ni treba bolj močno. Morda je treba bolj zavestno.
Ne: »Kako bom to dosegel za vsako ceno?« ampak: »Ali je to res moja pot – in zakaj si tega želim prav zdaj?«
Včasih se vrata odprejo, včasih ne. In včasih šele veliko kasneje razumemo, zakaj so se odprla ali zakaj so ostala zaprta.
Morda življenje ni vedno vprašanje: DOBITI ali NE DOBITI.
Morda je vprašanje: KDO POSTAJAM, KO POSKUŠAM DOBITI?
Žak D. Miklavec
Avtor knjige MOST
???? MOST
Prehod. Tvoja izbira. Tvoja pot.
