Razmišljam o nečem precej preprostem:
Zakaj lahko ista glasba enega človeka popolnoma umiri, drugega pa spravi ob živce?
Ista melodija, isti zvok. Ista frekvenca pa vendar – popolnoma različna izkušnja.
Ob tem se mi je porodilo zanimivo vprašanje: Kaj pa, če podobno velja tudi za svet?
Dva človeka lahko gledata isti dogodek, poslušata iste besede ali živita v istem okolju, pa iz tega odneseta popolnoma drugačno zgodbo. Eden vidi nevarnost, drugi priložnost. Eden vidi krivico in drugi lekcijo. Nekdo vidi sovražnika, drugi človeka, ki razmišlja drugače. In potem vsak od njiju reče: »Jaz vidim resnico.«
Toda ali res vidimo resničnost? Ali vidimo predvsem tisto, na kar smo sami uglašeni?
Zanimivo je, da je svetloba pravzaprav dober primer. Bela svetloba je videti kot ena sama celota, vendar v sebi nosi cel spekter barv. Ko jo razdelimo, se pokaže nekaj, kar je bilo ves čas prisotno.
Morda je podobno tudi z našim doživljanjem sveta. Celota je ena, mi pa iz nje izbiramo določene »barve«.
Nekdo opazi predvsem nevarnost medtem ko drugi lepoto. Nekdo krivico drugi možnost. Nekdo ljubezen drug manipulacijo. In največja past je morda v tem, da svojo barvo razglasimo za celotno svetlobo. Takrat ne iščemo več resnice temveč samo še potrditve, da imamo prav.
Tu se zame začne tudi vprašanje etike. Če razumem, da svet doživljam skozi svoj filter, potem imam odgovornost, da preverim tudi sebe. Ne samo: »Kaj je narobe z njimi?« ampak tudi: »Kaj v meni povzroča, da to vidim prav na ta način?«
Morda je to eden od pomenov tega, da postanemo center lastnega univerzuma. Ne pomeni, da se mora vse vrteti okoli nas. Pomeni, da prevzamemo odgovornost za to, kako doživljamo svet, kaj iz njega izbiramo in predvsem – kaj potem s tem naredimo.
Kajti če sem jaz center svojega univerzuma, potem ne morem več za vse, kar se dogaja v mojem svetu iskati krivca zunaj sebe.
In mogoče se prav tukaj začne zavest. Ne takrat, ko ugotovimo, da imajo drugi napačne frekvence ampak takrat, ko se vprašamo: Na kaj sem uglašen jaz?
Iz knjige MOST:
»Največja odgovornost človeka je odgovornost do samega sebe.«
Morda odgovornost do sebe pomeni tudi to, da si občasno upamo preveriti, ali še vedno poslušamo svojo glasbo – ali pa samo ponavljamo melodijo, ki smo se je nekoč naučili.
Žak D. Miklavec
avtor knjige MOST
