Že dolgo časa govorim, da nam notranjost kaže zunanjost in obratno, zunanjost razkrije našo notranjost !
Kaj nam torej okolica želi pokazati in kaj mi kažemo okolici?
To vprašanje je šlo včeraj ponoči v »eter« s prošnjo po razumevanju.
Zakaj mi nekdo ne verjame, da lahko čutim njegovo izgubo? Zakaj takšen pristop, zakaj takšna prepričanja ? Kje je tista zavesa katera zakriva razumevanje drug drugega ?
Odgovor se je pokazal v moji preteklosti in moji »izgubi«.
Z leti spoznavam, da je želja po »dokazovanju« očetu in drugim potegnila za sabo tisto kar je pač morala. Nikoli nisem zase trdil, da sem pogumen, toda moja prirojena »trma« mi daje moč, da tudi najhujše strahove premagujem, grem naprej. Včasih sem to počel z glavo skozi zid in se pri tem »opekel« , z leti pa si upam trditi, da sem postal nekoliko zrelejši in si za vsako odločitev vzamem čas, počakam trenutek, ko začutim, da je pravi in takrat naredim korak. Odločitev pade, ko začutim »notranji klic« pa tudi ko vidim, da mi okolica (po)kaže Pot.
Ko sem prvič konkretno »padel« na izpitu podjetništva je to iz mene potegnilo ven občutek sramu, razočaranja. Razočaral sem sebe, družino in očeta ! Univerzum mi je seveda prinesel možnosti ( sedaj vem ) pobega skozi selitev drugam, obljubljene velike posle in na koncu še tujino. Čeprav sem se sčasoma povsem zavedel, da iz mojega truda ne bo nič, sem vztrajal in sčasoma izgubil moč, energijo in posledično voljo. Sram, razočaranje in občutek, da mi ni uspelo je privedlo do otopelosti. Del moje Duše je ostal tam nekje, daleč na francoski obali.
Zakaj sem zadnjič dobil uvid o zlagani matematiki, da ne obstaja nič takega kot je negativnost ?
Zato ker lahko sedaj razumem, da je v mojem primeru skozi oči običajnega človeka šlo za poraz, za minus, za to, da sem ustvaril kredite, izgubo , … v resnici pa se je v meni ustvarila samo PRAZNINA, ki je ( skozi izgubo dela »Duše« ) privedla do OTOPELOSTI.
V zadnjem času sem pri svojem delu srečal veliko oseb, ki so finančno ali drugače povsem priskrbljene pa se zaradi takšnih ali drugačnih izzivov kljub temu čutijo izgubljene oziroma imajo občutek, da nekaj izgubljajo.
To kar intuitivno čutimo je praznina in ne izguba službe, prijateljev, doma, družine ipd Je izguba občutkov.
Toda naučeni smo bili da praznina ne obstaja, da obstaja minus, izguba ! In naš ego, da nas obrani ponovne bolečine vse to skrije v naše najtemnejše kotičke. Poleg tega pa poskrbi, da to »praznino« običajno zapolnimo s materialnimi dobrinami, odvisnostjo, navezanostjo, drugimi osebami,…
Kaj pa tisti, ki čutimo in želimo to praznino zapolniti z nečem »višjim«? Z nečem kar se ne da opisati z besedami, kajti naš besednjak katerega koli jezika je omejujoč in ne dopušča zlitja občutkov .
V iskanju tistega nekaj se zatekamo k Bogu, vodnikom, duhovnim učiteljem in gurujem in ne vem še komu ne zavedajoč se, da v resnici iščemo samo tisti naš del s katerim smo izgubili kontakt. Popolna praznina , popolna predaja nas običajno poveže s našim Notranjim jazom, tistim delom brez občutkov, brez vzorcev. On samo je, neskončna praznina zapolnjena s božansko ljubeznijo in zavedanjem. Brez omejitev = brez vsega .
Ko to dosežemo smo v tisti prijetni praznini in to čutimo kot pravi blagoslov .
Prijetna praznina je tisti občutek notranjega miru. Sam sem to doživel lani v Međugorju .
Po drugi strani pa je to prekletstvo kajti kot to enkrat občutimo bi želeli da ta občutek traja v neskončnost.
Naše tuzemsko življenje pa želi nekaj drugega. Priznati si, da smo tukaj zato, da skozi naša čutila živimo življenje občutkov. In to je naša najtežja lekcija in tista ovira na kateri padamo ne glede kako zavedni smo. Edino kar nas lahko reši je, da se poberemo in gremo naprej.
Drugače ?
Drugače smo obstali na mestu. Eden glavnih zakonov v našem univerzumu je gibanje, vse se giblje, raste in razvija, pa tudi umira, da se lahko ponovno rodi. Nikoli pa ne stoji ! Mogoče se nam včasih zaradi omejenosti našega pogleda to samo zdi, imamo tak občutek.
Če obstanemo bo vesolje poskrbelo, da bomo napredovali na tak ali drugačen način. Vendar pa bomo postali oseba, ki se pelje po reki življenja v čolnu brez vesla, ki ga voda nosi tako kot želi. Takrat plujemo po volji usode in ne kot želi naša svobodna volja.
Siguren sem da tako kot velja zame velja tudi za vas. Univerzum mi je na Pot pripeljal nekaj oseb, ki so mi in mi še stojijo ob strani, so me in me še bodrijo, mi dajejo drugače pogled. Ko sem tožil, da nimam so mi pokazali drugo sliko koliko v resnici imam. Pot ni bila lahka toda prvi rezultati so tu. Kako bo naprej ne vem, moj trma se je oborožila s upanjem in prepričanjem, kar mi omogoča vero v bodočnost.
Ste v stanju pomanjkanja energije, žalosti, mogoče strahu, NE DOVOLITE DA PRIDE DO OTOPELOSTI.
Poglejte okoli sebe. Obstajajo osebe, ki so ob vas, da po potrebi jokajo z nami ! So pa tudi takšni, ki ne želijo biti samo rama ampak tudi opora pri hoji naprej, roka katera vam/nam pomaga, da premagamo oviro na poti. Samo pustite si jo videti. In upajte , dovolite si jo zagrabiti. Brez občutkov slabe krivde.
V naše življenje , na našo Pot so stopili, tako kot mi stopami drugim zato, ker smo bili to dogovorjeni daleč nazaj tam nekje , kjer smo se zavestno odločili, da se bomo utelesili kot osebe, ki si bomo drug drugemu kazali Pot in podajali roke. Le kolikokrat ste jim že vi bili opora, dovolite, da so sedaj vam.
Univerzum skrbi in bo poskrbel tudi za vse nas, ne bojte se. Imejte vero, v Univerzumu je za vse vsega dovolj.
In na koncu !
Ste v obdobju velikih ali manjših odločitev ?
Če enostavno odidete/ pustite/odpustite/… ali to pomeni strah ali razum ?
Je borba za »star« način sobivanja/sodelovanja/razumevanja potrebna ali pa vam Sinhronost skozi to kaže kakšen je Stari svet in da mogoče vi več ne spadate vanj ? Mogoči vam okolica in vsi dogodki v zadnjem času nakazujejo in prikazujejo možnosti proste odločitve po kateri Poti želite nadaljevati ?
Karkoli se boste odločili bodo prave osebe ostale ob vas. Potrebno je zavedanje, da bodo odvisno od vaše odločitve verjetno nekateri »odpadli« , se odmaknili ker to več ne bo njihova Pot. To smo že vsi doživeli in bomo še doživljali.
Če pa ne naredite koraka ? Takrat vam Univerzum ne more ponuditi nekaj novega.
Če ste prebrali do sem mi verjemite, da imate veliko nagrade za minulo delo, več kot si mislite.
Verjamem da vam Stvarstvo lahko ponudi nekaj lepega, nekaj novega. Potrebujete le VERO, POGUM in kanček DOMIŠLJIJE da se lahko ustvari pravljica.
Ko boste storili še ta korak naj vam ostane samo prijetna praznina !
Skrivna sestavina prijetne praznine je enostavno ljubezen, ljubezen do sebe, do okolice, je sprejemanje tako užitka kot trpljenja. To nam govorijo in kažejo svetniki, avatarji in vsi veliki modreci. Če jih le razumemo.
Prijetna praznina vam bo dala moč za naprej in kar je najbolj važno, Vesolju bo dala možnost, da vam lahko to praznino napolni s nekaj novega, boljšega !
In Bog je dejal : Dete moje, mislilo si da imaš lepo življenje, lep dom, naj ti pokažem kaj res pomeni LEPO življenje . pravi DOM!
Z ljubeznijo
