Ali naša civilizacija razume svet, v katerem živi?
Poznate stari rek: » Kar naredim z rokami z ritjo podrem« Včasih se sprašujem, ali je ena največjih slabosti naše civilizacije to, da želi popravljati svet, ne da bi ga zares razumela.
Opazujemo težavo. Poiščemo krivca. Sprejmemo ukrep. Nekaj časa imamo občutek, da smo naredili nekaj koristnega. Potem se pokažejo posledice, ki jih nismo predvideli. In kaj naredimo? Sprejmemo nov ukrep, s katerim poskušamo popraviti posledice prvega.
Le redko pa se ustavimo in vprašamo: Ali smo sploh razumeli, zakaj je težava nastala?
Ko denar nagrajuje napačno vedenje
Po vojni v Bosni in Hercegovini se je problem zapuščenih psov močno zaostril. Med ukrepi, ki so se uporabljali, je bilo tudi nagrajevanje za ubite potepuške živali. Takšna politika je ustvarila nevarno spodbudo: kadar je za odpravo problema plačan človek, ki ima od njegovega obstoja korist, se lahko zgodi, da problem ne izgine, temveč postane vir zaslužka.
Pozneje so se pojavili drugi načini obravnave živali in zakonodaja za njihovo zaščito. Toda brez ustreznega sistema oskrbe, nadzora razmnoževanja in odgovornosti lastnikov se težava ni mogla preprosto razrešiti. Zapuščeni psi so ostali del vsakdanjega življenja številnih mest.
To ni zgolj zgodba o psih. Je opozorilo, kako hitro lahko dober namen odpove, kadar ne upoštevamo celotnega sistema.
Podoben primer poznamo tudi pod izrazom učinek kobre. Pogosto se pripoveduje, da so britanske kolonialne oblasti v Delhiju plačevale za ubite kobre, zaradi česar naj bi ljudje začeli gojiti kače za nagrado. Ko naj bi oblast nagrajevanje ukinila, so jih izpustili. Zgodba je postala znan simbol ukrepov, ki dosežejo nasprotni učinek od želenega. Vendar zgodovinska verodostojnost te konkretne pripovedi ni zanesljivo potrjena. Bistvo pojava kljub temu dobro poznamo: če nagrajujemo napačno stvar, lahko dobimo več prav tistega, česar smo se želeli znebiti.
Ali se enak vzorec ponavlja v naši družbi?
Poglejmo širše.
V imenu napredka spreminjamo način pridelave hrane, energetiko, promet in odnos do naravnega okolja. Elektrifikacijo predstavljamo kot pomemben korak v prihodnost, vendar se moramo hkrati vprašati, ali imamo dovolj zmogljivo infrastrukturo, ustrezne vire, urejeno shranjevanje energije in dolgoročno premišljen načrt.
Tehnologija sama po sebi ni problem. Problem nastane, kadar jo uvajamo hitreje, kot razumemo njene posledice.
Podobno je z okoljem in podnebnimi spremembami. Zemlja ima svojo geološko in podnebno zgodovino, na njeno okolje vplivajo Sonce, oceani, atmosfera in dolgoročni naravni cikli medtem, ko znanstveniki poskušajo dokazati, da je sedanje globalno segrevanje predvsem posledica človekovih emisij toplogrednih plinov. Zato ni dovolj, da izberemo samo eno razlago in zavrnemo vse druge. Potrebujemo razumevanje različnih dejavnikov, njihovih časovnih razsežnosti in njihovega dejanskega vpliva.
Naravni cikli niso razlog, da bi zanemarili človekovo odgovornost. So razlog, da svoje odločitve sprejemamo z več znanja, širšim pogledom in več spoštovanja do delovanja planeta.
Priprava na spremembe je nekaj drugega kot boj proti spremembam, ki jih ne razumemo.
Zato se poraja vprašanje česa nas ne naučimo dovolj?
V šoli se učimo matematike, fizike, biologije, zgodovine in številnih drugih predmetov. Toda ali se dovolj učimo tudi tega, kako so ti sistemi med seboj povezani?
Ali razumemo, kako poseg v en del naravnega okolja vpliva na drugega? Kako gospodarska spodbuda spremeni človeško vedenje? Kako kratkoročna korist ustvarja dolgoročne stroške? Kako je naše življenje odvisno od procesov, ki se odvijajo daleč zunaj meja našega vsakdanjega zaznavanja?
Znanje imamo razdeljeno na številna področja. Strokovnjaki pogosto odlično poznajo svoj del problema. Toda kdo prevzame odgovornost za razumevanje celote?
Morda je prav to ena od ključnih težav sodobne civilizacije: ne pomanjkanje informacij, temveč pomanjkanje povezovanja znanja.
Ali tega ne razumemo, ne poznamo ali nočemo razumeti?
Tu se pojavi še težje vprašanje.
Ali določene zakonitosti spregledamo, ker jih ne poznamo? Ker nas šolski sistem ni naučil razmišljati dovolj celostno? Ker so politični mandati, gospodarski interesi in poslovni rezultati kratkoročni, medtem ko naravni procesi delujejo desetletja, stoletja ali še dlje?
Ali pa včasih težavo razumemo, vendar nam obstoječi sistem koristi bolj kot njena rešitev?
Ni nujno, da za vsem stoji skriti načrt. Že kombinacija neznanja, razdrobljene odgovornosti, kratkoročnih interesov in pomanjkanja dolgoročnega pogleda lahko ustvari sistem, ki vztrajno proizvaja napačne rezultate.
Ne gre vedno za teorije zarote. Pa vendar v novodobni družbi kjer pogosto vladata pohlep in moč možnosti namernega izkoriščanja ne smemo vnaprej izključiti. Preverjati jo moramo na podlagi dokazov, ne zgolj suma.
Morda potrebujemo drugačno vprašanje
Namesto da se vedno znova sprašujemo, kdo je kriv, bi se morali pogosteje vprašati:
- Kaj je resnični vzrok težave?
- Katere posledice bo imel naš ukrep čez deset, petdeset ali sto let?
- Kakšno vedenje bomo s tem ukrepom nagrajevali?
- Ali upoštevamo naravne zakonitosti in omejitve sistema?
- Kdo ima od problema korist in kdo bo nosil stroške njegovega reševanja?
- Ali povezujemo znanje različnih področij ali se zadovoljimo z eno samo razlago?
Napredek ni zgolj sposobnost spreminjanja sveta. Napredek je tudi sposobnost razumeti, kdaj posegati vanj, kako to storiti in česa se ne smemo dotakniti brez razumevanja posledic. Morda ne potrebujemo vedno nove rešitve. Morda najprej potrebujemo boljše razumevanje.
Kajti družba, ki ne razume vzrokov, bo vedno znova popravljala posledice. In pri tem lahko ustvari še več težav, kot jih je želela odpraviti.
Morda je čas, da se naučimo znova povezovati znanje – o človeku, naravi, planetu in vesolju. Ne zato, da bi našli enega samega krivca ali eno samo resnico, temveč da bi začeli videti širšo sliko.
To je tudi eno od vprašanj, ki jih želim raziskovati v svojem nadaljnjem delu: ali je naslednji korak civilizacije v tem, da vemo še več, ali v tem, da se končno naučimo razumeti povezave med tem, kar že vemo?
Nekaj o temu govori tudi knjiga MOST
Žak D. Miklavec
Avtor knjige Most
