Pred kratkim sem videl oglas z zanimivim sporočilom:
»Zvestoba se ne splača.«
Sporočilo je bilo preprosto – zamenjajte operaterja in kot novi uporabnik boste dobili boljšo ponudbo. Na prvi pogled nič posebnega. Podjetje na tak način verjetno želi pridobiti nove stranke in jim zato ponudi ugodnost.
Toda ob tem sem se vprašal: Kaj se zgodi, če takšna logika počasi postane del naše kolektivne slike sveta?
Če si nov, dobiš popust, ko zamenjaš, si nagrajen. Če ostaneš pa plačuješ več. Podobno že leta opažam tudi v finančnem sektorju kot so banke, zavarovalnice ipd – nova stranka pogosto dobi boljše pogoje kot nekdo, ki je bil podjetju zvest vrsto let. In tako lahko nastane zanimiv paradoks: zvestoba je kaznovana, menjavanje pa nagrajeno.
Ne pravim, da je to načrt. Iz tega oglasa zagotovo ne moremo sklepati, da želi nekdo načrtno uničiti naš občutek pripadnosti. Toda posledica je lahko zanimiva. Kajti če se navadimo, da je vedno bolje oditi tja, kjer trenutno dobimo več, se lahko ta vzorec počasi prenese tudi na druga področja našega življenja. V službi, v odnosih. V družini in okolju. V končni fazi tudi v odnosu do države.
Celo v naših prepričanjih: Kje dobim več? Kje je bolj ugodno? Kdo mi ponuja več?
In nenadoma se lahko zgodi nekaj nenavadnega. Človek postaja vse manj pripaden, hkrati pa je lahko vse bolj vodljiv.
Zakaj?
Ker če nisem povezan z ničemer, če nimam korenin in če je vse zamenljivo, sem morda res bolj svoboden. Lahko pa sem tudi samo bolj pripravljen sprejeti naslednjo ponudbo.
Pripadnost ni isto kot navezanost!
Tu se mi zdi pomembna razlika.
Pripadnost lahko pomeni: »To je moje okolje. Poznam ga. Poznam njegovo zgodbo. Zanj sem pripravljen nekaj narediti in zanj tudi nekaj prevzeti.«
Navezanost pa lahko pomeni: »Tega ne smem izgubiti, ker brez tega nisem varen.«
Na zunaj sta lahko videti popolnoma enako. Človek je lahko trideset let v isti službi iz pripadnosti, lahko pa ostaja v njej iz strahu. Lahko je nekdo zvest svoji družini, ker čuti ljubezen, povezanost in odgovornost, drugi pa ostaja v odnosu, ker se boji spremembe.
Zato morda ni pravo vprašanje: Ali sem nečemu pripaden? ampak: Zakaj sem temu pripaden?
In tukaj pogosto najdemo tudi naš motiv.
Kaj pa naše korenine?
Zanimivo je tudi, kako hitro smo v sodobnem svetu izgubili zanimanje za svoje prednike. Kot da se je naše življenje začelo z nami. Toda ni se, pred nami so živeli ljudje, ki so sprejemali odločitve, delali napake, preživljali težke čase, ustvarjali odnose, družine in okolje, iz katerega smo prišli mi. Dali so nam življenje.
To pa še ne pomeni, da moramo ponavljati njihove vzorce. Ravno nasprotno, če poznam svoje korenine, lahko prvič zavestno izberem:
Kaj želim nadaljevati?
Kaj želim spremeniti?
Česa ne želim več prenašati naprej?
Če svojih korenin ne poznam, lahko njihove vzorce še vedno nosim saj jih ne prepoznam. In človek, ki ne pozna svojih korenin in hkrati ne vidi širše slike, lahko zelo hitro sprejme tujo razlago sebe, sveta in svojega življenja. »Ne gre za to, da bi človek postal brez vzorcev. Gre za to, da vzorci ne odločajo več namesto njega.«
Podobno sliko lahko opazimo tudi v duhovnosti. Stari modreci vedno govorijo o prednikih medtem, ko novejši motivatorji in samooklicani guruji o vedno novih tehnikah, ki so jih seveda ustvarili oni. Skozi leta večina več ne zaupa svojim znanjem ampak vedno išče nove učitelje in novo tehniko.
Je torej zvestoba slaba?
Ne. Tako kot tudi menjavanje ni slabo. Problem nastane takrat, ko pripadnost postane navezanost. Ko zaradi strahu ne moremo oditi. Toda tudi takrat, ko zaradi obljube nečesa novega ne znamo več ostati.
Oboje nas lahko vodi.
Navezanost na staro.
Navezanost na novo.
Svoboda je morda nekje vmes. Da lahko ostanem ali pa odidem. Toda predvsem: da vem, zakaj ostajam in zakaj odhajam.
Slovenci smo znani po svoji pripadnosti – eni banki, eni službi, enemu okolju ali eni poti. Morda torej ni vprašanje, ali smo Slovenci preveč pripadni, morda je pomembnejše vprašanje: Ali je naša pripadnost zavestna izbira ali posledica strahu?
Kajti če svojo varnost iščemo v pripadnosti, lahko gradimo odnose. Če pa jo iščemo v navezanosti, postajamo odvisni. In človek, ki ga je strah izgubiti tisto, česar se oklepa, je veliko lažje vodljiv.
Pripadnost nam lahko da korenine medtem ko nam navezanost lahko vzame svobodo.
Morda pa prava svoboda ni v tem, da ne pripadamo ničemur. Morda je v tem, da lahko pripadamo – in se hkrati zavedamo, zakaj.
Iz knjige MOST
»Največja odgovornost človeka je odgovornost do samega sebe.«
Kajti šele ko se vprašamo, zakaj nekaj počnemo, lahko začnemo ločevati med tem, kar smo sami izbrali, in tem, kar smo samo prevzeli od okolja. Pripadnost je lahko zavestna izbira. Navezanost pa lahko postane nevidna veriga.
Vprašanje je samo, ali jo prepoznamo.
Živeti bolj zavestno pomeni tudi upati si pogledati vase – in preveriti, čemu v resnici pripadamo.
Žak D. Miklavec
avtor knjige MOST
