Ljudje smo različni, eni imamo občutek da smo bolj drugi da smo manj srečni. Enim je vsakdanjik lažji nekateri pa bi najraje kar »šli«. Običajno »nazaj« čeprav nihče ne ve točno kam je to nazaj !?
Zakaj ?
Mogoče lahko odgovor najdemo tukaj, v naši okolici. Rojeni smo namreč na različnih koncih našega planeta in kot taki smo skozi rast in naš osebni razvoj pridobili kar nekaj vzorcev okolice. Eden vidnejših je način sprejemanja življenja.
Medtem ko ljudje na odmaknjenih koncih sveta kot so recimo Tibet ipd že od rojstva naprej sprejemajo življenje kot težko ali pa vsaj ne enostavno izkušnjo smo na drugem koncu planeta recimo zahodnjaki, če nas lahko tako imenujem, dobili vsajen vzorec, da nam mora biti življenje lepo, za nas mora biti poskrbljeno brez da prevzemamo večje odgovornosti. Zato tarnamo in jočemo ob vsaki najmanjši težavi in/ali izzivu medtem ko so nasprotno, ljudje v omenjenem Tibetu, odročnih delih Afrike, Indije in podobno radostni vsakega lepega trenutka v življenju. Njihova harmonija okolice in lastnega DNK zapisa je povsem na drugem nivoju kot recimo pri večini zahodnih narodov.
Ne smemo pa tudi zanemariti naše sestave telesa katere večina ljudje sploh ne pozna oziroma se jih ne zaveda(mo). Zakaj ? Zato ker nas o tem nihče ne uči , zato ker so to v t.i. »razvitem svetu« še vedno tabu teme.
Govorim o naših telesih ( fizičnem, duhovnem, energijskem, astralnem,… ) , o naši Duši ter o reinkarnacijskem ciklu skozi katerega gre vsak od nas, bolje rečeno naša Duša prehaja iz enega telesa v drugega, pa tudi iz enega konca univerzuma na drugi, iz ene dimenzije v drugo ipd.
V enem od predhodnih člankov sem govoril o mojem pogledu na »tuzemsko«, na moje /vaše trenutno življenje.
V članku sem omenil naše prednike in predhodnike.
Predniki so naši starši, stari starši in vsa naša rodbina preko katere smo dobili fizično telo pa tudi ( karmične ) zapise, ki se prenašajo na »fizičnem« nivoju.
Predhodniki pa so vsa »utelešenja« naše Dušne zavesti. In prav pri utelešenjih osebno vidim najtežje izzive s katerimi se srečujemo.
Ne glede ali naša Dušna zavest prihaja iz prejšnjega življenja na Zemlji, iz nekega drugega planeta, drugega konca Univerzuma, Vesolja ali pa druge dimenzije, vedno ( razen ko se Iskrica prvič odcepi iz Izvora ) je bila predhodno inkarnirana v neko Bitje. Težava torej ni v Duši sami ampak v odnosu med obema utelešenjema. Ne glede ali smo prišli v to izkušnjo življenja v katerem prevladujejo čustva zato, da predelamo katerega od naših karmičnih odnosov, ker želimo občutiti življenje s čustvi ali pa smo prišli kot podpora Svetlobe ( ali pa Teme ) nam lahko ta način življenja postane preobremenjujoč.
Sigurno ste že doživeli, da ste imeli čudovit dan, bili ste dobre volje, polni energije in zanosa. V nekem trenutku pa ste vstopili v prostor nabit s nizko vibracijo, srečali osebo izredno slabe volje ipd in v momentu ste začutili slabost, pomanjkanje zraka, energije, mogoče celo strah in vrtoglavico. Zamislite si potem osebe, ki so se utelesile iz neke višje dimenzije z namenom katerega običajno še one ne poznajo. Njihovo odzivanje na nekem nezavednem in pogosto tudi zavednem nivoju na vsakdanjik tega okolja je povsem drugače kot ga čuti večina. Ne pozabimo, da se naše odzivanje odraža preko živčnega sistema. Naš živčni sistem da nalog, da tisti impulz, ki sproži naš DNK in posledično način odzivanja na dogodek.
Živčni sistem osebe, katere Duša se nahaja na tem svetu že nekaj utelešenj in je že »navajena« življenja pod stalni pritiskom odzivanja preko čustev se drugače odziva kot živčni sistem nekoga, ki se s tem srečuje prvič.
Včasih slišim izraz , da gre za mlade Duše. Mislim, da to ni ravno pravilna razlaga, mogoče bi lahko rekli, da gre za Duše, ki so se prvič ali pa pred kratkim prvič utelesile na našem planetu in na tej 3D dimenziji.
Njihovo življenje pod stalnim stresom je podobno življenju srne, gazele ipd , ki živi v stalni pripravljenosti na morebitni napad.
Še kako je to vidno, ko je taka oseba sama v okolju »starih« Duš, oseb katerih Dušna zavest že dolgo »živi« na tej dimenziji in temu planetu in katere so več ali manj navajene tega materialnega sveta in različnih vibracij.
Stalni stres pogosto privede do zdravstvenih težav in ker gre v večini primerov za živčne izzive sodobna medicina ne pozna načina pomoči. Ker se težave ne vidijo navzven jih ne prepoznajo ne zdravniki pogosto pa tudi ne ožja okolica, družina, sodelavci, prijatelji..
Takšna oseba pogosto išče družbo sebi enakih. Tam najde razumevanje in uteho. Verjamem, da tako kot v naravi, takšna družba olajšuje življenje.
Zavedati pa se je potrebno, da smo tukaj iz različnimi nameni. Nekatere privlači svetloba medtem ko druge tema. To je bilo in to bo. V nas sta obe sili, sistem v katerem trenutno živimo pa je daleč od tega, da bi iskal/želel harmonijo.
In zgoraj omenjena družba enakih verjetno vsebuje obe različici, v stresu so tako tisti, ki so pod napadi lastne teme kot tudi tisti, katerih Dušna zavest si je izbrala pot teme in se bojijo lastne svetlobe.
Izziv torej nastane, ko osebo njena Dušna zavest na (ne)zavednem nivoju »poriva« naprej in želi doživeti ali živeti to po kar je prišla, zaradi česar se je utelesila. V takšnem primeru lahko postane omenjeno okolje ( osebno verjamem popravite me če mislim narobe ) zaviralo napredovanja oziroma življenja na splošno. In povzroča nov dodatni stres na že tako preobremenjeno fizično in energijsko telo.
Kako pomagati takšni osebi ?
Moje osebno mišljenje je ( in tisti ki me poznate tudi veste in upam čutite ) da je potrebno takšni osebi biti v oporo toda ne s tem, da jo držimo na mestu ampak da ji ponudimo roko in ji pomagamo naprej.
Da smo vzor. Da pokažemo drugačen pogled na situacijo. Da smo okolica katera nudi oporo pa tudi poriv za nadaljevanje Poti. Da smo zato ker želimo biti in ne ker nas nekdo sili da smo.
Pa bodo osebe sprejele našo pomoč? Če si to še tako želimo na to nimamo vpliva, to je njihova odločitev !
Sam sem se v svojem življenju srečal z izkušnjami, ki so v meni prebudila cel kup fobij. Ker zase vem, da »moja« Dušna zavest že nekaj časa »tava« po tej naši zemljici, kar je razvidno tudi iz moje natalne karte je seveda moje odzivanje način »soočanja z mojimi strahovi«. In ker poznam še način delovanja naših možganov in uma, ki primerja shranjene slike sem večino izzivov predelal na način »soočanja«. Po domače, če me je nečesa strah potem se tega lotim in to toliko časa ponavljam dokler moj um ne dobi dovolj slik, dovolj »spominov«, da lahko ob podobni situaciji naredi primerjavo in ne povzroči več občutka panike.
Mi je kot takemu lažje ? Ne vem, po moje ne, samo moj način odzivanja je drugačen.
Svetlobo lahko nosimo na več načinov !
Sveča ne more osvetliti prostora, plamen ga lahko.
Ne bodimo sveče, bodimo torej Luči , ki bomo svetili naprej. Pa naj smo male iskrice ali pa veliki plameni. Nihče ni bolj ali manj pomemben ! Ocean ni več cel ocean, če izgubi kapljico.
In danes je poseben dan.
Res je najdaljša noč in najkrajši dan. Toda ko pogledamo s drugačne perspektive je na drugem koncu našega planeta najkrajša noč in najdaljši dan !
Torej sta danes na naši Zemljici najdaljša noč in najdaljši dan !!!
Izkoristimo ta dan, da si upamo posvetiti v naše kleti, si upamo soočiti z našimi strahovi zavedajoč se, da je danes v nas največ teme pa tudi največ svetlobe. In da je to dan ko nam omogoča, da najdemo harmonijo s samim seboj predvsem pa z naravo okoli nas. Tako kot drevesa smo tudi mi s svojimi koreninami povezani med seboj in s celotnim planetom. Povežimo se torej v Svetlobi, v harmoniji, sočutju in sočutenju.
Naj s dovoljenjem Matere Zemlje skozi naše korenine v nas priteče Njena Modrost, Ljubezen, Energija, Obilje in Znanje
Lep zimski Solsticij nam želim
Z ljubeznijo
Žak D. Miklavec
