Gaja in Sani sedita na robu igrišča in gledata otroke, ki se igrajo.

Spomin zatava nazaj v čas, ko so bili otroci še manjši, skupaj so se igrali, gradili gradove obložene s rožami in zvečer utrujeni zaspali.

Pogled danes pa je povsem drugače. Gaja pogleda Sanija in  tiho vpraša:

»Kje sva naredila napako? Kdaj so postali takšni ? Se z leti odraščanja res vse spreminja ? Zakaj želimo prehitro zrasti ? Zakaj prehitevati in ne izživeti čas, ki nam je namenjen?«

V levem kotu igrišča  trije fantje grozijo manjšemu bratu, da mu bodo vzeli vse, če ne bo delal tako kot oni, kajti oni so starejši, močnejši in že vedo kaj je prav.

Na desni strani se igrajo punčke, nikoli dovolj oblačil, nikoli dovolj obutve. Vse bi dale, da bi bile podobne  princeski iz pravljice. Gaja občuduje njihovo lepoto, kako so zrasle, kako postajajo postavna dekleta, zakaj tega ne vidijo ? Zakaj popravljati sebe, svoja telesa ? Kaj je zasenčilo njihov pogled?

Na sredini je pravo gradbišče. Fantje so peskovnik razširili na pol igrišča, nastajajo ceste, tuneli, mostovi. Po njih postavljajo svoje nove igračke, manjše in večje avtomobile, tovornjake, nekdo je prinesel celo železniško progo s celotno kompozicijo in sedaj poskuša razmetati kup peska, da postavi progo.

Kje so tisti časi, ko so se te fantiči igrali po travi, lovili za metulji, opazovali zajčke v sosedovi travi?

Sani se sprašuje do kdaj bosta lahko zdržala vse to? Zmanjkuje jima energije, nimata več moči da bi nudila vse to kar želijo njuni otroci.

Pa vendar upanje še obstaja, pogled odtava na zadnji konec igrišča. V tišini se par otrok trudi, da bi skupaj pospravili smeti katere so včeraj pustili ostali otroci. Nekdo od njih je celo posadil par rožic in poravnal kup mivke, ki jo je nekdo pustil tam. Čeprav ne zganjajo hrupa in nimajo kup igrač  kot ostali izgledajo srečni. Sodelujejo. Pojejo neko staro, davno pozabljeno pesem o pomladi, o vetru in morju, o soncu, ki vsako jutro vzhaja, o luni, ki jih zvečer nežno poboža preden zaspijo.

Še je upanje pomisli Sani in nežno pogleda Gajo ter jo objame čez rame.

Pogled se jima izgubi daleč, daleč skozi čas in prostor. Kako bi bilo lepo če…

V temu trenutku zaslišita jok in kričanje. Fantom je zmanjkalo prostora za izgradnjo še ene ceste in so začeli prekopavati prostor kjer so malo prej otroci poravnali tla in posadili rožice. Princeske trgajo cvetove in si spletajo rožne vence okoli glave. Tisti trije fantje se smejijo in skačejo od veselja.

Nihče ne opazi par otrok, ki stisnjeni v kotu tiho strmijo in nemo opazujejo razdejanje, ki nastaja. Ne razumejo zakaj drugi ne vidijo lepote urejene gredice, ne slišijo petja ptic, ko iščejo hrano med cvetovi. Ne uživajo v tišini ko ležijo na mehki travi !?

 

Sani in Geja se spogledata, z žalostnimi očmi se nemo strinjata. Čeprav so njuni otroci in jih imata nadvse rada je to kaplja čez rob.

Dovolj je. Čas je da končno zrastejo.

Čas je, da prevzamejo odgovornost za svoja dejanja !

 

Darko Žak Miklavec

Darko Žak Miklavec

Pozdravljeni prijatelji, sem Žak Darko, pred dobrimi 40 leti sem se začel ukvarjati s parapsihologijo in zunajzemeljskim življenjem. V zadnjem desetletju pa se je moja pot srečala s Indijskimi vedami, šamanizmom Severne Amerike in Sibirije, postal sem mojster Reikija, zaključil triletno šolanje Indijske astrologije Djotiš, organiziram skupinske meditacije ipd . Vsa ta pot in dostop do starodavnega znanja o času in prostoru, katero se mi odpira v zadnjem času, pa je privedlo do ustvarjanja projekta poimenovanega Matrica »po domače«. V poslovnem svetu pa se lahko pohvalim s preko 17 letnim vodenjem uspešnega podjetja. V več kot 20tih letih dela v zavarovalništvu sem spoznal veliko resnic o življenju, o težavah pa tudi lepih plateh našega vsakdanjika. V ponos in veselje mi bo, če boste v meni našli osebo katera vam bo lahko pomagala, da spoznate sebe, svoje potenciale in zaživite v srcu in v skladu s svojo potjo.

Pošlji komentar